FILIPPO BRUNELLESCHI – ARHITEKT, KI TO NI BIL

0
743
ogledov
Filippo Brunelleschi
Filippo Brunelleschi, slika avtorja Aislesalvotimeingh

Italijanski umetnik in arhitekt Filippo Brunelleschi oziroma Filippo di ser Brunellesco di Lippo Lapi (1377-1446), ki je ob začetku 15. stoletja ključno vplival na videz italijanskih Firenc, je do danes ohranil status enega izmed najboljših arhitektov – čeprav to sploh ni bil.

Kako je zlatar postal arhitekt?

Ob pogledu na veličastno kupolo Katedrale Santa Maria del Fiore v Firencah, ki jo obdaja svetloba sončnega zahoda se zdi, kot da je njen arhitekt, Filippo Brunelleschi, nalašč izbral tako veličastno platno, da je nanj naslikal svojo največjo arhitekturno umetnino.

Sončni zahod Firence
Sončni zahod Firence, avtor: Steve Hersey

Zgodba italijanskega renesančnega umetnika še zdaleč ni običajna. Mladi Brunelleschi je odrasel v izučenega zlatarja in kiparja, ki so ga njegovo zanimanje za staro rimsko umetnost, poznavanje matematike in inženirstva ter iznajdljivost, v kombinaciji z njegovo nepotrpežljivostjo in trmo, pripeljali do nekaterih največjih arhitekturnih projektov v času zgodnje renesanse.

Lorenzo Ghiberti bronasti relief na vratih samostana v Firencah
Bronasti relief na vratih samostana v Firencah, ki ga je zasnoval Lorenzo Ghiberti, avtor: Richardfabi

Bolj poznani del življenja mladega umetnika se pravzaprav začne z velikim razočaranjem. Leta 1401 se je takrat nadobudni kipar udeležil »natečaja«, zmagovalec katerega bi dobil priložnost za oblikovanje bronastih vrat Samostana v Firencah (Baptistery of St. John).

Poleg njega se je natečaja udeležilo še šest drugih tekmovalcev. Kljub odlični skici je projekt na koncu pripadel tekmecu Lorenzu Ghibertiju, Brunelleschi pa je dobil priložnost, da postane njegov pomočnik. Namesto sprejetja ponujene priložnosti je trmasti umetnik zavrnil priložnost in celo obrnil hrbet kiparstvu.

Povratek linearne perspektive

Veliko razočaranje ga je vodilo v svet renesančne arhitekture, kjer je postavil številne mejnike. En izmed njih je bilo tudi (ponovno) odkritje linearne perspektive, tehnike risanja, s katero so lahko arhitekti izdelali izjemno realistične načrte svojih zgradb.

Linearna perspektiva je risarska tehnika, ki temelji na spoznanju, da se vse točke stekajo v horizont oziroma eno samo točko. Z upoštevanjem tega spoznanja je mogoče pri risanju ustvariti izjemno realističen 3D videz stavb, ulic in drugih objektov.

Ohranila se je zgodba, po kateri naj bi Brunelleschi linearno perspektivo odkril preko opazovanja kapele v Firencah in s pomočjo ogledala, s katerim se je vračal pred kapelo. Vendar pa je povsem možno, da je na tehniko naletel med preučevanjem rimskih zapisov med svojim raziskovanjem v Rimu. Znano je namreč, da so tehniko poznali tako stari Rimljani kot tudi stari Grki.

Legendarna kupola v Firencah

V drugem desetletju 15. stoletja se je takrat že bolj izkušeni Brunelleschi prijavil na nov natečaj – tokrat za obnovo in rekonstrukcijo slavne kupole na Katedrali Santa Maria del Fiore.

Kupola, ki je bila takrat že nujno potrebna popravila, je imela dve ključni pomanjkljivosti – veliko luknjo, zaradi katere je dež pronical po veličastnem osrednjem oltarju in številne podpornike, ki so kazili njeno notranjo podobo.

Katedrala Firence
Današnja podoba kupole na Katedrali v Firencah, avtor slike: Federico Merlini

Natečaj je bil deležen velikega zanimanja in je privabil številne »inovativne« umetnike. Znane so številne zgodbe o idejah, s katerimi so želeli prebivalci Firenc rešiti težavo podpore kupole. Med njimi izstopa zgodba o kupoli iz vulkanskega kamna, zaradi katerega bi bila kupola precej lažja in zgodba o kupu blata, v katerega bi bili pomešani zlatniki (ta kup naj bi med popravilo kupole to podpiral, nato pa bi v katedralo spustili vernike, ki bi v želji po zlatnikih razkopali kup blata in tako bi kupola stala sama od sebe).

Filippo Brunelleschi je svojo idejno zasnovo menda precej dolgo skrival pred drugimi tekmovalci in naročniki, zaradi česar se je pogosto zapletel v glasne besedne dvoboje. Kljub temu je bil leta 1420 izbran za glavnega arhitekta projekta. Vendar pa mu je usoda ponovno zagodla – njegov pomočnik je postal ravno njegov stari tekmec Lorenzo Ghiberti.

Ob sodelovanju dveh raznolikih karakterjev, ki nista skrivala medsebojnega prezira, ni bilo čudno, da je bila gradnja polna medsebojnih spotik in spletk, s katerima sta želela arhitekta očrniti drug drugega – kar jima je pogosto tudi odlično uspelo.

Kljub temu ne gre prezreti odličnosti mladega arhitekta, ki je pri zasnovi kupole zasnoval še posebno orodje, s katerim je omogočil učinkovitejše dviganje težkih bremen. Poleg tega se je močno zavzemal za varstvo in dobrobit delavcev. Kot je navedel National Geographic v članku o gradnji kupole:

Brunelleschi se je posebno zavzemal za svoje delavce, tako zaradi njihove varnost, kot tudi v želji, da bi bila dela zaključena pravočasno. Zaradi tega je celo zahteval, da se vino, namenjeno delavcem, meša z vodo, čemur pa so se delavci nemudoma uprli.

Preostala dela in prvi zaščiteni patent

Kapela Pazzi - arhitekturni načrt Fillipo Brunelleschi
Kapela Pazzi – arhitekturni načrt Fillipo Brunelleschi, avtor: Inkub0

Po zaključku projekta obnove kupole je Brunelleschi nadaljeval svojo arhitekturno kariero in zasnoval številne zgradbe. Za družino Medici je izdelal rekonstrukcijo cerkve San Lorenzo, za družino Pazzi je zasnoval slavno Kapelo Pazzi, sodeloval pa je tudi pri obnovi in gradnji številnih cerkvenih objektov. V njegovem arhitekturnem portfoliju se nahajata še načrta za dve palači in zasnove za rekonstrukcijo obrabnih zidov oziroma trdnjav.

Le redki vedo, da je italijanski renesančni umetnik svoje obširno znanje uporabil tudi pri reševanju težav s prenosom tovora na reki Arno. Zasnoval je tovorni čoln, s katerim je omogočil lažji prenos marmorja in izdelal načrt za gradnjo jeza. Za izvedeno delo se je v zgodovino zapisal kot prvi prejemnik patenta – še nadaljnja tri leta je bil imetnik monopola za gradnjo tovrstnega čolna.

Izgubljena grobnica

Življenje izjemnega umetnika in renesančnega genija se je zaključilo 14. aprila leta 1446, domnevno po kratki bolezni. Med pogrebom so bile arhitektu izkazane največje časti, poleg tega so mu namenili večni počitek pod njegovo slavno kupolo v Katedrali. Zanimivo je, da je bila njegova grobnica dolga leta izgubljena in je bila odkrita šele leta 1972.

KOMENTIRAJTE