ALDO ROSSI IN PREMIKANJE MEJ V ARHITEKTURI

0
473
ogledov
Aldo Rossi Pokopališče San Cataldo

Italijanski arhitekt Aldo Rossi (1931 – 1997) predstavlja enega izmed najpomembnejših arhitektov iz konca 20. stoletja. Njegovo veliko prepoznavnost je v veliki meri zakrivila njegova vsestranskost, zaradi katere je bil uspešen na številnih področjih (risanju, arhitekturi in dizajnu) ter je sodeloval pri zelo raznolikih arhitekturnih projektih. Je pa tudi prvi italijanski arhitekt, ki je prejel prestižno Pritzkerjevo nagrado.

Med zvezde ga je izstrelilo Mesto mrtvih

Aldo Rossi je večjo prepoznavnost pridobil leta 1971, ko je zmagal na natečaju za povečanje pokopališča San Cataldo v Modeni. Projekt je bil unikaten tudi zato, ker je bil novemu delu pokopališča namenjen prostor poleg starejšega krščanskega in manjšega judovskega pokopališča, ki imata zelo značilna sloga.

Italijan je s svojim načrtom jasno pokazal, da ga ni strah premikati mej arhitekture. Poleg tega, da je objekte na pokopališču razporedil tako, da so bili v jasnem nasprotju z nekoč uveljavljenimi pravili (osrednji del namenjen pokopavanju premožnih meščanov, revnejši so imeli svoj prostor na obronkih), je zasnoval tudi zelo neobičajno skico.

Aldo Rossi skica projekta San Cataldo
Aldo Rossi skica projekta San Cataldo

Na žalost pokopališče, ki ga je Aldo Rossi pogosto imenoval kar Mesto mrtvih – zanj je krsta predstavljala sobo umrlega in grobnica njegovo hišo – do danes še ni bilo zaključeno. Kljub temu še danes ostaja en izmed najbolj zanimivih arhitekturnih projektov.

Njegovo kariero so zaznamovali številni natečaji

Na splošno se je italijanski arhitekt velikokrat uvrstil med zmagovalce najrazličnejših arhitekturnih natečajev. Tako je skupaj z Ignaziom Gardello in Fabiom Reinhartom sodeloval pri obnovi teatra Carlo Felice v Genovi, ki je bil končan v začetku devetdesetih let.

Also Rossi
Aldo Rossi; Wikimedia Commons

V tem času je zmagal tudi na dveh mednarodnih natečajih in dobil priložnost za sodelovanje pri projektih Parc de la Villette v Parizu in Deutsches Historisches Museum v Berlinu. Veliko pozornosti je pritegnil tudi z zasnovo tako imenovanega Plavajočega gledališča ali Teatro del Mondo, ki ga je zasnoval v sklopu tradicionalne razstave Venice Biennale leta 1979.

Leta 1990 se je v zgodovino vpisal kot prvi italijanski arhitekt, ki je prejel prestižno Pritzkerjevo nagrado. V tem času ga je za njegovo delo na hotelu Palace nagradilo tudi japonsko mesto Fukuoka. Seznam vseh njegovih del je zapisan na angleški strani Wikipedia.

Aldo Rossi in arhitektura neoracionalizma

Aldo Rossi je eno izmed ključnih imen arhitekture neoracionalizma. Poleg tega, da se je uveljavil kot izjemni arhitekt na področju zgradb, je ključno vplival tudi na področje urbanizma in na oblikovanje spomenikov. V svoji knjigi L’Architettura della città je predstavil idejo novega koncepta razumevanja mesta in arhitekture. Zapisal je, da ni dovolj razumeti samo zgradbe, temveč je potrebno razumeti celotno mesto.

In kot del razumevanja mest je potrebno razumeti tudi spomenike, ki se v mestu nahajajo. Sam je spomenike razumel kot izraz kolektivnega spomina mesta, zaradi česar je v svojih zasnovah strmel k ustvarjanju ravnovesja med zgodovino mesta in njegovo trenutno realnostjo.

Monumento Pertini vista anteriore
Model spomenika Monumento Pertini vista anteriore, Wikimieda Commons, avtor Gardellagriffa

Pomemben del zapuščine so njegove skice

Poleg arhitekturnih del, ki so bila iz papirja prenesena v realnost, so zelo cenjene tudi njegove arhitekturne skice. Številne skice, na katerih se poleg zgradb in spomenikov zelo pogosto nahaja tudi pohištvo, so danes del številnih muzejskih zbirk.

Letos pomladi so več njegovih skic predstavlili v njegovem rodnem mestu Milanu, kot del razstave Aldo Rossi e Milano, ki je predstavljala spreminjanje mesta in arhitektovih vpliv nanj.

KOMENTIRAJTE