SEDEM ČUDES ANTIČNEGA SVETA

0
1399
ogledov
Sedem čudes antičnega sveta
Wikimedia Commons.

Sedem čudes antičnega sveta že dolgo časa buri domišljijo in odpira številna vprašanja, ki se nanašajo na njihovo postavitev, uporabljeno tehnologijo in v nekaterih primerih celo na to, ali so čudesa sploh zares obstajala. V nadaljevanju spoznajte sedem čudes antičnega sveta in njihove glavne posebnosti.

Velika piramida, Egipt

Velika piramida ali Keopsova piramida si brez dvoma zasluži prvo mesto na seznamu sedmih čudes antičnega sveta. Dolgo časa, kar več kot 3.800 let, je bila najvišja stavba sveta in predstavlja enega izmed največjih arhitekturnih presežkov iz časa starih civilizacij. Poleg tega pa je tudi edino izmed sedmih čudes, ki se je ohranilo do danes.

Velika piramida še danes ni popolnoma raziskana in jo še vedno obkroža kar nekaj skrivnosti in ugank. Kljub temu, da egiptologi in drugi strokovnjaki pridno raziskujejo piramido in njeno okolico, je o njeni gradnji, pa tudi o Egipčanih na splošno, še marsikaj neznanega.

Velika piramida
Velika piramida je edino preživelo “čudo antike”.

Artemidin tempelj, Efez, Turčija

Artemidin tempelj, ki je nekoč stal v mestu Efez, v bližini današnjega mesta Selçuk v Turčiji, ima zelo zanimivo zgodovino. Antični zapisi pričajo o tem, da je bil tempelj sezidan in porušen kar trikrat, pri čemer je bil z vsako novo gradnjo večji in bolj veličasten.

Ravno zaradi te veličastnosti imamo danes kar nekaj pisnih virov o samem templju, saj je njegovo podobo opisal praktično vsak antični zgodovinar ali pisec, ki se je znašel v njegovi bližini. Po podatkih iz starih zapisov, naj bi se gradnja tretjega templja začela okoli 323 pred našim štetjem in se nadaljevala kar nekaj let. Končni rezultat je bil 137 metrov dolg, 69 metrov širok in 60 metrov visok tempelj, v značilnem grškem slogu, s številnimi stebri.

Artemidin tempelj
Tako naj bi nekoč izgledal Artemidin tempelj; Wikimedia Commons.

Kip Zevsa, Olimpija

Gromozanski, okoli 13 metrov visok kip Zevsa, ki z vso svojo mogočnostjo sedi na stolu, je bil zagotovo pogled, ki so si ga obiskovalci zapomnili za vedno. Gre za mojstrovino grškega kiparja Fidija iz okoli 435 pred našim štetjem.

Veliki kip je bil postavljen v templju, posvečenemu Zevsu, v Olimpiji. Na žalost sta bila tako tempelj kot kip uničena, čeprav ni natančnih zapisov o tem, kako je do uničenja prišlo. Večina strokovnjakov meni, da je bilo uničenje posledica širjenja nove vere, opuščanja starih templjev in najverjetneje tudi uničujočega požara. Tudi o videzu tega čudesa obstaja kar nekaj pisnih virov, na podlagi česar je bila izdelana natančna podoba kipa.

Kip Zevsa
Veličasten Kip Zevsa; Wikimedia Commons.

Mavzolej v Halikarnasu, Turčija

Sloviti Mavzolej v Halikarnasu je delo dveh grških arhitektov, ki jima je bila izdelava naročena s strani ponosnega Mavzola, vladarja Karije (dela Turčije). Mavzol je želel, da arhitekta zgradita poslednje počivališče zanj, njegovo ženo in sestro, pri čemer jima je dal na razpolago praktično neomejen proračun. In brez dvoma sta svoje delo opravila odlično.

Ob koncu del je nastal ogromen mavzolej, visok neverjetnih 45 metrov, ki je bil po vseh straneh okrašen z različnimi reliefi grških kiparjev. Mavzolej je stal na nekoliko dvignjenem hribu, v njem pa so se nahajali najrazličnejši dodelani kiparski primerki. Posebne omembe je vredno stopnišče, obkroženo s kipi levov. Seveda pa v mavzoleju ni manjkalo niti kipov bogov in boginj, skupaj z velikimi kipi konjenikov, ki so stražili vse strani mavzoleja.

Na žalost se mavzolej do danes ni ohranil – porušil se je zaradi številnih potresov, ki so v času med 12. in 15. stoletjem prizadeli Turčijo. V naslednjih stoletjih se je lokacija mavzoleja izgubila, kar nekaj kipov in gradnikov pa je bilo uporabljenih pri gradnji in okrasitvi drugih zgradb, posebno pri gradnji gradu Bodrum. Šele konec 19. stoletja so se začela prva izkopavanja, ki so vodila do ponovnega odkritja Mavzoleja v Halikarnasu.

Mavzolej v Halikarnasu
Rekonstrukcija Mavzoleja v Halikarnasu; Wikimedia Commons.

Rodoški kolos, Grčija

Rodoški kolos je poimenovanje, ki se uporablja za veličasten kip grškega boga Helija, nekoč osrednjo točko otoka Rodos. Kip je bil postavljen v čast zmage rodoškega vladarja nad ciprskim vladarjem ter koncu utrujajoče vojne. Veličastna kiparska uprizoritve boga naj bi bila visoka več kot 30 metrov ter se je v zgodovino vpisala kot najvišji kip antike.

Zanimivo je, da je kip stal le dobrih 54 let, preden ga je uničil rušilni potres, ki je prizadel Rodos. Ker pa je šlo za zares gromozanski kip, ki naj bi bil izdelan iz železa, je ta tudi po potresu ostal v skoraj popolni obliki – le da je sedaj ležal na tleh. V starejših zapisih je mogoče najti podatke o tem, da so se ljudje še dolga leta zgrinjali k ostankom kipa. Do danes se je natančna lokacija kipa izgubila.

Rodoški kolos
Ilustracija Rodosa in Rodoški kolos v ospredju; flickr.

Svetilnik v Aleksandriji, Egipt

Svetilnik v Aleksandriji oziroma dobro znani Aleksandrijski Faros, je bil zgrajen da navduši, kar mu je tudi odlično uspevalo. V letih med 280 in 247 pred našim štetjem je krasil obalo največjega mesta antike, Aleksandrije.

Čudoviti, več kot 100 metrov visoki svetilnik, izdelan izključno iz velikih blokov apnenca, naj bi predstavljal model za vse naslednje svetilnike, ki so bili zgrajeni po svetu. Na njegovem visokem vrhu je domnevno stal kip Zevsa ali Pozejdona.

Tudi Svetilnik v Aleksandriji je bil žrtev potresov. Del, ki se je zrušil na kopno, je kasneje služil kot gradbeni material za gradnjo citadele Qaitbay, del, ki je padel v mediteransko morje, pa tam leži še danes. Že nekaj časa se načrtuje, da bo na tem mestu nekoč urejen podvodni muzej.

Svetilnik v Aleksandriji
Navdušujoč Svetilnik v Aleksandriji; Wikimedia Commons.

Babilonski viseči vrtovi, neznana lokacija

Na zadnjem mestu seznama sedem čudes antičnega sveta pa se nahaja eno izmed čudes, ki dviga največ prahu in najbolj bega raziskovalce – Babilonski viseči vrtovi. Gre namreč za skorajda mističen prostor, katerega dejanski obstoj je še danes pod vprašanjem.

Babilonske viseče vrtove je opisalo kar nekaj različnih rimskih in grških piscev, zgodovinarjev in filozofov, ki so »zelen raj, v katerem ne manjka raznolikega drevja, grmičevja in cvetlic«, umestili v nekoč živahno prestolnico Babilon (današnji Irak). Vse lepo in prav, z izjemo tega, da v starih babilonskih zapisnih vrtovi niso omenjeni niti enkrat. Zaradi tega ni znano, ali so vrtovi sploh obstajali, ali so bili morda nameščeni v kraju Nineveh (blizu današnjega Mosula, prav tako v Iraku), ali je šlo zgolj za »romantično« upodobitev slabo poznane antične civilizacije.

Babilonski viseči vrtovi
Tako pa naj bi izgledali Babilonski viseči vrtovi; Wikimedia Commons.

KOMENTIRAJTE