HAUSSMANNOVA PRENOVA PARIZA

0
453
ogledov
Haussmannova prenova Pariza
Avenue de l'Opera; avtor: Camille Pissarro, Wikimedia Commons.

Danes Pariz slovi kot mesto ljubezni, mesto luči in tudi mesto številnih parkov in zelenih površin, v katerih lahko uživajo praktično vsi prebivalci mesta. Le malokdo ve, da je današnja podoba v veliki meri posledica načrtov iz časa vladavine Napoleona III, ko se je odvila tako imenovana Haussmannova prenova Pariza.

Velika prenova Pariza

V času Napoleonove (Louis-Napoleon Bonaparte; 20. april 1808 – 9. januar 1873) vladavine je imela francoska prestolnica precej drugačno podobo, kot jo ima danes. V tistem času so jo zaznamovale neprivlačne srednjeveške stavbe, ki so bile pravo gnezdo najrazličnejših bolezni in nečistoč. Velikih težav, ki so jih prinašale natlačene, natrpane in temačne stavbe ter ozke in nevarne ulice, se je zavedalo vse več ljudi in uradnikov 19. stoletja. Vedno glasnejša mnenja in neodobravanja so vodila do enega izmed najbolj zanimivih urbanističnih projektov v zgodovini – Haussmannove prenove Pariza.

Zasnova modernistične podobe Pariza je zaživela pod rokami urbanista Georgesa-Eugènea Haussmanna (27. marec 1809 – 11. januar 1891), ki ga pogosto imenujemo kar z nazivom Baron Haussmann. Ta je zasedel stolček glavnega urbanista v času vladavine Napoleona III, leta 1853. Čeprav je, zaradi mnogih nasprotnikov, svoj položaj izgubil že v letu 1870, je njegova vizija ključno zaznamovala današnjo podobo francoske prestolnice. Mnogi njegovi načrti so se uresničili po njegovem odstopu in po njegovi smrti.

Georges Eugène Haussmann
Slavni Georges Eugène Haussmann; avtor: Jebulon, Wikimedia Commons.

Pariz nekoč…

Podoba Pariza v sredini 19. stoletja je bila precej klavrna. Ne le, da so v veliki večini mesta prevladovali tipični srednjeveški elementi, z značilnimi ozkimi ulicami in prenatrpanimi domovi, ki so omogočali hitro širjenje različnih bolezni ter niso ustrezali niti najnižjim higienskim standardom, vse več težav je prinašalo tudi naraščajoče število vozov in kočij, ki so se le s težavo prebijali po pariških »cestah«.

Na grozovito podobo Pariza so opozarjali številni avtorji, uradniki in celo vladarji takratnega časa. Obstajajo celo zapisi Napoleona Bonaparta, ki je v času ujetništva na otoku sv. Helene zapisal, da obžaluje, da ni imel več časa, da bi Pariz spremenil v »zavidanja vredno mesto«. Na srečo pa je to uspelo njegovemu nečaku, Louisu-Napoleonu Bonapartu ali Napoleonu III.

Pot do obnove ni bila lahka

Luis-Napoleon Bonaparte je 10. decembra leta 1848 zmagal na prvih predsedniških volitvah Francije. Že takrat je mladi vizionar napovedal veliko prenovo Pariza, ki ga je želel spremeniti v prestolnico, bolj podobno kraljevskemu Londonu, v katerem je preživel del svojega življenja in ki ga je navdušil s svojimi velikimi parki in avenijami.

V času Napoleonovega predsedniškega mandata se je uresničilo le malo njegovih načrtov, tako na področju urbanistične prenove, kot na mnogih drugih področjih. Takratna zakonodaja Napoleonu ni dovoljevala, da bi se potegoval za nov predsedniški mandat, kar ga je spodbudilo, da je oblast nad mestom prevzel nasilno in se leta 1852 okronal za cesarja Napoleona III.

Louis-Napoleon Bonaparte
Louis-Napoleon Bonaparte ali Napoleon III se je leta 1852 okronal za cesarja; avtor: Alexandre Cabanel, Wikimedia Commons.

Haussmannova prenova Pariza

V sredini leta 1953 se je Napoleonovi »vojski« uradnikov pridružil Georges-Eugène Haussmann, ki se je takoj lotil obsežne prenove prestolnice. Pri tem je vestno sledil cesarjevi viziji – prvi korak prenove je bilo oblikovanje velikega prometnega križa, ki bi omogočal hitrejšo pot od vzhodnega do zahodnega dela mesta, vključno z gradnjo prvega luksuznega hotela Grand Hotel de Louvre.

Zelo zanimiv je podatek, da je bil večji del gradnje prometnice financiran s strani francoskega parlamenta, a ker je sredstev zmanjkalo že precej pred dokončanjem predvidenega načrta, se je Haussmann po pomoč obrnil na brata Péreire, obetavna bankirja, s katerima so sklenili dobičkonosen dogovor – brata sta v zameno za denarna sredstva pridobila nepremičninske pravice za zemljo ob cesti. Dogovor se je izkazal za uspešnega in je postavil temelje za način financiranja gradnje praktično vseh prihodnjih projektov velikega urbanista.

Podoba Haussmannovega Pariza

Realizaciji prvih pomembnejših prometnic so sledile realizacije številnih drugih avenij, zgrajenih z namenom povezave središča mesta s pomembnejšimi objekti na obrobju. Obsežni prenovi, ki je potekala na levem in desnem bregu Sene, se ni izognil niti otok Ile de la Cité. Haussmann je poskrbel za razširitev trga pred Katedralo Notre Dame, v tem času pa sta nastali tudi današnji podobi slovitih mostov pont Saint-Michel in pont-au-Change.

To je bil brez dvoma čas velikih, odprtih bulvarjev, veličastnih trgov, pa tudi čas zasnove »zelenega Pariza«, s številnimi manjšimi in večjimi parki. Pariz, ki je imel pred veliko urbanistično prenovo le štiri javne parke, je v sedemnajstih letih pridobil kar 2.000 hektarjev zelenih površin, vključno s kar 600.000 drevesi. S svojo urbanistično zasnovo je želel Haussmann zagotoviti dovolj zelenih površin, da bi bil vsak prebivalec Pariza manj kot 10 minut oddaljen od parka.

Arhitektura Haussmannovega Pariza

V času Haussmannove prenove Pariza se je v mestu pojavilo kar nekaj arhitekturnih stilov. Precej stavb je oblikoval mestni arhitekt Gabriel Davioud, ki se je odlikoval v zasnovi praktično vseh vrst objektov. Med vsemi arhitekturnimi posebnosti pa zagotovo najbolj izstopajo značilne apartmajske stavbe, ki so obkrožale široke bulvarje.

Rue de Rivoli leta 1855
Rue de Rivoli leta 1855; avtor: Adolphe Braun, Wikimedia Commons.

Lahko bi rekli, da so takšne stavbe nastajale po modelu zgradb ob ulici Rue de Rivoli. Zunanja podoba stavb je bila natančno predpisana, medtem ko je notranjost ustrezala določenemu modelu, a je dovoljevala določeno stopnjo individualnih prilagoditev. V pritličju so se praviloma nahajale trgovine in kavarne. Pogosto je sledilo nekakšno vmesno nadstropje (»mezzanine«). Drugo nadstropje je bilo imenovano »piano nobile« in je imelo značilne balkončke ter je bilo najbolj zaželeno. Tretje in četrto nadstropje sta bila že nekoliko manj prestižna in pogosto nista imela balkonov. Za peto nadstropje je bil značilen en sam, povezan balkon. Mansardna stanovanja je omejevala streha z naklonom 45 stopinj in so se dokaj hitro spremenila v stanovanja za služabnike ali v dodatne prostore za lastnike drugih stanovanj.

Spremenil se je tudi gradbeni material – Haussmann je zahteval, da se stavbe gradijo iz kamna, običajno lokalnega apnenca ter ne več iz lesenih opek. Poleg tega je zahteval tudi, da se vse fasade redno obnavlja.

Pomemben del prenove mesta pa je potekal tudi na drugih področjih. Haussmann je, na primer, postavil temelje za oskrbo prebivalcev s tekočo vodo. Pri gradnji vodovodnega sistema je imel ključno vlogo Eugene Belgrand, študent, ki ga je Haussmann postavil za direktorja tega oddelka. Po podzemnih labirintih, ki so bili zgrajeni predvsem zaradi oskrbe z vodo, je bil kasneje speljan tudi plin, ki je v tistem obdobju napajal luči. Leta 1867 je Pariz dosegel rekordno število plinskih luči in prvič zasvetil kot »mesto luči« – s čemer si je prislužil naziv, ki se ga drži še danes.

…Pariz danes

Haussmannova prenova Pariza je bila od samega začetka precej kontroverzna, saj je v tem času izginilo ogromno arhitekturnih posebnosti preteklih zgodovinskih obdobji, poleg tega pa je bila obnova tudi ogromen finančni zalogaj. Predvsem kasnejša leta prenove so prinesla naraščajoče kritike in vedno glasnejše pozive k odstranitvi urbanista. To je, skupaj z Napoleonovo boleznijo in zaostrovanjem odnosov s Prusijo, vodilo do Haussmanove odpustitve leta 1870.

Kljub temu, da se je Haussmannovo delo prekinilo in je urbanist izgubil svoj položaj, so bili mnogi njegovi projekti dokončani v kasnejših letih. Prenova Pariza se je namreč vlekla še kar nekaj časa, zadnji vidnejši projekt po zasnovi slavnega urbanista pa je bil realizira leta 1927, ko se je zaključila gradnja bulvarja Haussmann.

Bulivar Haussmann
Podoba bulivarja Haussmann iz leta 2005; avtor: Thierry Bézecourt, Wikimedia Commons.

Kasnejša obdobja pariške arhitekture so prinesla tako oddaljevanje, kot vračanje k Haussmannovim idejam. Današnja podoba Pariza je v veliki meri posledica njegovih urbanističnih idej, četudi so bila mnoga dela iz njegovega časa uničena ali bistveno spremenjena. Mnogi trdijo, da je njegova največja dediščina veliko število parkov in trgov, ki jih obožujejo tako Parižani, kot obiskovalci iz drugih krajev.

KOMENTIRAJTE